Matejka Rotar: Ženska v 'moškem' poslu

Pravijo, da ženska podpira tri vogale doma. Kaj pa v podjetju? Ni dosti drugače. Čeprav se ženska v moškem poslu sooča s s svojstvenimi težavami in izzivi. 

Vodenje tako velikega podjetja je izziv. Je ženski na vodstveni funkciji težje ali lažje?

Menim, da je ženski v moškem poslu veliko težje, saj se je treba nenehno dokazovati. Konec koncev se ukvarjamo s prodajo vrtnih in gozdarskih strojev, orodja, zaščite … Sem pa ves ta čas imela učitelja z veliko znanja, vizije, optimizma in predvsem lahko rečem brez strahu ne glede na situacijo. Zato mi je v zahtevnih trenutkih veliko lažje. O kom govorim? O svojem možu, seveda. On je glavni krivec, da naše družinsko podjetje letos praznuje 40 let.

Ste si kot deklica predstavljali, da boste leta 2021 na tako pomembni poslovni funkciji uspešnega podjetja?

Odkrito povedano sem si že kot najstnica želela biti podjetnica, da si sama služim kruh, da mi nekaj uspe, da dokažem, da sem sposobna in to sem želela dokazati ne samo sebi, temveč na začetku tudi svojemu očetu, ki je bil zelo strog, a hkrati tudi zelo gospodaren. Je pa res, da je bilo dobro samo tisto, kar je on rekel. Ko se ti enkrat ta želja uresniči pa jo je potrebno uspešno peljati tudi v prihodnost. No, to pa ni tako enostavno. Ciljem se je treba stoodstotno posvetiti, biti pripravljen na pluse in minuse. Zavedati pa se je treba tudi, da uspeh ni vedno rezultat ene osebe, temveč timskega dela. Ponosna sem na ta naš jubilej, ker vem, da do tega ni bilo lahko priti in upam, da bomo pisali še kakšne zgodbe o uspehu in seveda, da bomo praznovali tudi 50 let družinske tradicije.

Si znate vzeti čas zase, za moža, za otroke in vnuke? 

Hm, čas zase … Dolgo let na kaj takega nisem pomislila, ker sem bila obremenjena s podjetjem, z domačo kmetijo, z otrokoma … Potem pa pride čas, ko si zaželiš spremembo, družbo in drugačne teme za pogovor. Ne le o poslu in izzivih. Imam družbo nekaj prijateljic in zdaj se malo pogosteje dobivamo. Meni veliko pomeni, da me nekdo nasmeji z dobro šalo, me povabi na kavico ali pa me pokliče in vpraša kako sem. To cenim. Časa, ki bi ga porabila samo za sebe, pa res ni bilo veliko, žal.
Moj mož je deloholik in ga je bilo zelo težko kam spraviti. A z leti je ugotovil, da delo počaka, tudi če gre za kakšen dan malo na odklop (kar nujno potrebuje). Na leto si vzameva do 10 dni premora. Navijam pa za to, da bi bilo tega v bodoče malo več. Rada sva skupaj (na ribolovu, nabiranju gob, med vožnjo, na potovanjih …), saj si imava veliko za povedati. Nikoli nama ni dolgčas in ne boste verjeli, tudi nasmejiva se lahko do solz.

Moja ljubezen poleg moža sta vsekakor moja dva otroka David in Ana. Žal prvih 10 let poslovanja nismo šli nikamor. Le na kakšen enodnevni izlet, pa še to zato, da se ne bi počutila čisto odrinjena. Moja otroka sta bila nemalokrat prikrajšana za vsakdanje življenjske stvari (tudi crkljanje štejem v to). Ob tej priložnosti bi se jima opravičila, če me kdaj pa kdaj nista imela toliko, kolikor sta me potrebovala. A vendar vesta, da sem jima vedno v oporo in da mi še danes lahko zaupata ter da to ostane samo med nami.

Ko se je sin odločil za dirkanje, smo bili več skupaj, saj je cela družina navijala zanj in ga spodbujala. Hčerka pa je začela peti in sem jo vozila po Sloveniji na nastope in intervjuje. Nato pa je sledil študij, odločila ste se za prioritete in oba pristala v družinskem podjetju. Saj veste, kaj pravi pregovor, da na mladih svet stoji. Prav zato sva jim dala možnost in ponosna sem, da sta se odločila za to pogumno dejanje in prevzem te družinske odgovornosti. 

No, potem pa je tu še zadnjih 5 let, ki so nekoliko drugačna. Takrat je prišla prva vnukinja, za njo pa še trije vnuki in tukaj se začne življenje spreminjati. Vnuki te pomladijo, nasmejijo, tudi utrudijo (ampak to hitro pozabiš), saj so zelo radi v moji družbi. To si štejem v veliko čast in jim svoj čas namenim stoodstotno. Skupaj se igramo, beremo knjige, gremo na sprehod, izlet, veliko se pogovarjamo. Vnučki so naša sreča, naše veselje, naša sveža energija, motivacija. Za vnuke si vzamem več časa, kot sem si ga za svoja otroka, ker ne želim zamuditi njihovega odraščanja, ker čas prehitro teče.

Kaj vam je od prvega leta poslovanja najbolj ostalo v spominu?

Žal nič lepega, ker smo začeli graditi objekt. Dali smo 60 odstotkov avansa, a je podjetje šlo v stečaj. Zato sem se morala utrditi že zelo zgodaj in skrivati solze razočaranja in neuspeha. Navaditi se, da ti ljudje ne privoščijo uspeha. To imamo Slovenci v krvi.

Kdo je bila vaša največja opora na začetku poslovne kariere?

Vedno je bil in bo moj mož.

Kdo izmed ekipe vas najhitreje »prebere«, če imate dober ali slab dan in kdo vas najhitreje spravi v dobro voljo?

Najprej mož, če je ta slaba volja že takoj zjutraj. Drugače pa kar vsi zaposleni, ker sem človek, ki ne more skriti in niti ne želim skriti slabe volje. Je pa res, da ta slaba volja pri meni ne traja zelo dolgo. Naučila sem se, da pozitiva dela pozitivo, negativa pa negativo. In kaj je potem boljše? Se ve, kajne. V dobro voljo pa me spravljajo posamezniki, ki so po naravi dobrovoljni.

Kaj je bila največja prelomnica v 40-letnem poslovanju podjetja? Ste kdaj pomislili, da vam ne bi uspelo?

Prelomnic je bilo več in veliko je bilo razmišljanja. Me je pa navdušila izjava sina ob praznovanju 30-letnice podjetja. Novinar ga je vprašal, kaj poreče na to dolgo tradicijo in odgovoril je kot strela z jasnega, da bo podjetniška tradicija družine Rotar trajala vse dokler se svet ne bo porušil. To ti da nov zagon in novo energijo, pa četudi si še malo prej razmišljal drugače. Seveda so bili tudi neuspehi. Črta gre vedno malo gor in malo dol. A, če ne tvegaš, ne profitiraš, poudarja moj mož.

Kaj si štejete za največji uspeh v vaši poslovni karieri?

Zveste kupce in dobavitelje, da imamo povsod odprta vrata. To je dokaz, da delamo dobro, pošteno. Da so zadovoljni tudi naši zaposleni, brez katerih ne gre in vse to se sestavi v sliko, da si zaupanja vreden partner, oziroma podjetje. In seveda, da si ostal na realnih tleh in te uspehi niso zavedli, spremenili, saj nikoli ne veš, kaj bo jutri.

Kakšne imate načrte za prihodnje leto in kakšne za prihajajoče desetletje?

Trenutno smo preživeli neko čudno in nepredvidljivo leto, čeprav se to še kar nadaljuje. Resnično upam, da bo čim prej tega konec in da bomo lahko delali normalno in brez dodatnega stresa, saj je tega že tako ali tako preveč. Zato v takih trenutkih težko delaš velike plane, ampak si bolj želiš, da boš naredil vsaj toliko, kot leto prej, čeprav so cilji vedno višji in tudi vedno delamo tako, da jih dosežemo ali presežemo.

Za prihajajoče desetletje si želim, da bi se sama lahko začela počasi umikati iz posla in bi dobila svojega naslednika ali naslednico. Bom pa seveda vedno na voljo, dokler mi bo zdravje služilo. 

Kaj vam pomenijo vaši zaposleni? 

Zaposleni so naše bogastvo, naš nepogrešljiv člen v verigi, ki tvori celoto in na koncu uspeh.

Katere so najpomembnejše vrednote v življenju?

Teh je več, izpostavila pa bom le najpomembnejše: družina, ljubezen, zdravje, sreča, poštenost, preprostost, hvaležnost, spoštovanje in zadovoljstvo.

Kdo je vaš največji vzornik in zakaj?

Moj mož, ker se ne preda, ker je poln vizij, idej, ker ga neuspeh še okrepi in daje nov zagona, ker brez njega ne bi praznovali že 40 let uspešnih let.

Kaj je prva stvar, ki jo naredite zjutraj, ko se zbudite in kako običajno zaključite vaš delovni dan?

Prva stvar zjutraj je nameniti možu besedi 'dobro jutro', potem sledi jutranji ritual in obvezna kavica, ker se z njo res pocrkljam in se mi dan lahko začne. Zaključki pa so različni. Včasih delam pozno v noč in tudi vikendi niso vedno prosti. Če pa sem varuška ali pa me vnučki obiščejo v pisarni, pa se delo zaključi takoj, ker imajo trenutno prednost pred vsem.

Glede na to, da živite za podjetje in s podjetjem, kdaj ste se nazadnje popolnoma odklopili, si privoščili dopust, izlet v neznano, teden brez podjetja?

Najtežje vprašanje za konec, kajne? (smeh). To je skoraj nemogoče, morda sicer malo lažje zdaj, ko sta oba otroka v podjetju. Drugače pa meni veliko pomeni tudi to, da grem samo na klepet in me ni dve urici, samo da malo zamenjam »ozračje«. Pred kratkim je padlo tako povabilo na kavo, ki je potem trajalo štiri urice. V prijetni družbi ura hitro uide. Da bi šla nekam za 14 dni? Ha, po moje ne bi zdržala, raje si vzamem večkrat po nekaj dni. Mi je pa mož za novo leto nekaj obljubil in komaj čakam, da začne izpolnjevati obljube.